Najprej hvala vsem za komentarje na prejšnji tekst. Nisem jih pričakoval že prvič.
Seveda sem pisal omejeno in subjektivno kot mi je očitano, pa saj sem to omenil tudi v tekstu. Ni potrebe, da bi se človek zaradi tega razburjal. Govora je o profesionalnih športnikih, ne rekreativcih.
Ja, v alpskem smučanju ni dosti več kot 100 resnih tekmovalcev. Ali pa 500, 1.000, saj je v končni fazi vseeno. Številka je smešna tako ali drugače. Hej, čim se začneš ukvarjati s tem športom, si že med tisoč najboljših na svetu! Če se ukvarjaš še s čim bolj obskurnim, si takoj med 5 ali 10 svetovnih »zvezd«. Ni čudno, da je tako. Kdo normalen pa se bo šel take akrobacije razen nas? S smučanjem se ukvarja 8 ali 10 držav. Kakšna je to konkurenca? Ravno konkurenca je tisto, kar mora gnati športnika naprej. Ne pa tako kot v Sloveniji, kjer se zavestno išče tiste panoge, kjer je najmanj konkurence, da bi naši ja dosegli velike uspehe. Pravi uspeh pa je tam, kjer premagaš čim več konkurence, ne pa čim manj. Pozornost medijev v Sloveniji pa je skorajda obratno sorazmerna s koncentracijo konkurence. Govorim o konkurenci igralcev, ne samo držav. Držav ni dosti več kot 200, toliko pa je ponavadi tekmovalcev v večini športov, v katerih so naši še najuspešnejši. Registriranih nogometašev je milijarda na celem svetu.
Petre Majdič tukaj ne omenjam, ker niti slučajno ne dobi dovolj pozornosti glede na njene uspehe in konkurenco, v kateri nastopa. Punca je super in pošteno zasluži svoj kruh ter pozornost medijev. Moti me recimo poveličevanje dosežkov naših, heh, smučarjev, ko se na vse pretege hvali sijajno 27. mesto (pri čimer prehiti recimo 8 konkurentov). Tipičen komentar: »Sicer je v spodnjem delu srednjega dela bilo v redu, potem pa sem izgubil(a) stik s podlago, nato sem izgubil(a) še stik s smučko …« Ja, stik s svetovnim vrhom je naša smučarija izgubila že zdavnaj, Slovenci in na smučanje usekani mediji pa kompas. Še huje je pri ekstremistih, ki so bolj avanturisti kot športniki, pa se njihovi dosežki proglašajo za vrhunske. V primerjavi s čim? Je bil že kdo pred Strelom tako nepremišljen (in po drugi strani tako uspešen, da je nategnil celo svojo državo), da bi se spravil v Amazonko? O tem, s kakšnimi športi se naši šampioni ukvarjajo, priča recimo tole. Tekmovalo je 24 oseb.
Nogomet je sistematično stigmatiziran že desetletja: igrajo ga južnjaki in človeška bitja z nižjo stopnjo inteligence. To, da ima par reprezentantov končan faks in da se recimo pri državnih prvakih tudi nekaj igralcev lahko pohvali z diplomo, ne pove nihče. Me zanima, če imajo Strel in naši vrli junaki belih strmin skupaj dovolj izobrazbe, da jim nekdo hipotetično podeli eno diplomo. Najbrž ja, ampak tako iz šeleshamerja in doma napisano s flomastrom.
Športe je treba rangirati po pomembnosti. Saj nam ni treba odkrivati tople vode, v Skandinaviji so to naredili že zdavnaj. Vemo, koliko denarja je za šport sposobno generirati slovensko gospodarstvo in iz tega se izhaja. Na državni ravni bi morali prilagoditi zakonodajo, da se vlaga v nogomet, košarka, hokej, atletika, plavanje in nekaj nacionalnih posebnosti (recimo smučanje, skoke in veslanje), ostali pa naj se, jebiga, znajdejo. Ali se recimo Nizozemci (ki jih je skoraj 17 milijonov) resno ukvarjajo z rokometom, hokejem, košarko? Ne, odločili so se za nekaj športov, v katerih so tudi mednarodno uspešni. Predvsem v nogometu, ki je najbolj univerzalen, razširjen, množičen in kjer je največja konkurenca.
Bolano je razmišljanje, da naši športni kolektivi (in včasih tudi individualci) nimajo večjih možnosti za uspeh – primer Olimpije v nogometu za časa rajnke Juge, ki bojda ni mogla biti prvak, medtem ko je v košarki, glej ga vraga, bila.Ponavljam, Slovenci nismo ljubitelji športa, ampak smo mahnjeni na uspehe in zmage. Prav zato so lahko samo v Sloveniji največji zvezdniki smučarji, ultramaratonski plavalci in praktično vsi, ki si izmislijo nov šport ali panogo in so v njej svetovni prvaki. Nič ne de, če so tudi edini tekmovalci na svetu v tem športu, glavno je, da smo v nečem prvi. Č
e bi tako razmišljali denimo Norvežani, ki jih je 4,6 milijonov, ne bi bili najbolj športen narod na svetu (gre za mojo osebno presojo). Vse tekme na Norveškem so vrhunsko obiskane, pa če gre za katerikoli šport. Ljudje gredo gledat in spodbujat svoje. Vas zanima obisk 1. norveške nogometne lige v čefurskem športu – nogometu? Povprečje (!) je malce manj kot 10.000 na tekmo. In 2.000 v 2. ligi. In resno dvomim, da bodo kdaj svetovni prvaki ali evropski klubski prvaki. Če bi odločali samo uspehi, bi vsi športi imeli po 10 držav, ki bi se resno ukvarjale s posamezno panogo (kot npr. smučanje) in ki bi lahko upale na zmage. V nogometu ni tako in v vseh normalnih državah z normalnimi ljubitelji športa so štadioni polni vsaj na reprezentančnih tekmah.Največji uspeh (medijski in športni) Slovenije je bila uvrstitev nogometašev na EP in SP. To priznavajo v vseh državah sveta, razen nas samih in po tem nas tudi prepoznavajo. Žal (pravzaprav na srečo) ne po Martinu Strelu in Tini Maze. Če bomo v ljudeh utrjevali prepričanje, da smo individualisti, bomo to tudi postali, kar bo vsaj zame zelo žalostno. Brez kolektivnega športa ni tistega naboja, navijaške strasti, vznesenosti in ponosa, ki dvignejo kolektivni šport daleč nad individualnega. Ljudje se z ekipo poistovetijo in ni večjega osebnega zadovoljstva. Kdor tega ne razume, najbrž ni bil z mano in isto mislečimi v Amsterdamu in za Bežigradom, ko smo tresli Ukrajino, pa na hokeju, ko smo šli v skupino A in v Beogradu, ko smo pisali košarkarsko zgodovino.
Vsa čast športnikom individualcem, a moč države v športu se meri predvsem v kolektivnih panogah. Slovenci smo radi hudo uspešni, a smo takšni le v tistih športih, kjer konkurenca ni prav strašna.. Če si med 1.000 najboljšimi igralci v nogometu (in to so trenutno vsaj Handanovič, Ilič in Birsa), s katerim se resno ukvarja 1 milijarda ljudi, je to približno tak dosežek kot da bi bil v smučanju, ki ima nekaj 100 resnih tekmovalcev, 3x zapored svetovni prvak.
Pa se naj omejim na slovensko nogometno ligo. Povprečje obiska je 5.000 gledalcev v 1. ligi na en vikend oziroma krog. Pozor, gre za slovensko nogometno ligo. Takšnega obiska recimo smučarji na državnem prvenstvu nimajo, kajne. Oziroma ga imajo, le z dvema ničlama manj. V našem nogometu letno obišče tekme 1. lige 180.000 gledalcev, kar je približno toliko kot znaša obisk vseh tekem v sezoni svetovnega pokala v smučanju. Že s tega stališča je primerjava teh športov in tekmovalcev nesmiselna. Planica je itak praznik pijančevanja, pa je s tega stališča niti ne bi mešal poleg. Enkrat na leto pokazati pripadnost “športu” ni nič.
Smučarijo so Vogrinec in vodilni možje slovenskega športa ter politike umetno postavili na prvo mesto med športi, ker je tedanja oblast ocenila (ja, ocenila), da v drugih športih ne moremo konkurirati sodržavljanom iz drugih republik. Pa čeprav smo bili vedno najbogatejša republika bivše skupne države in bi s svojim kapitalom lahko zmagovali v večini kolektivnih športov.Še glede primerjav, v katerem od obeh športov smo uspešnejši. S smučanjem se resno ukvarja 21 držav: to so države, katerih tekmovalci so že kdaj zmagali v svetovnem pokalu, čeprav so všete tudi države, ki v smučanju ne pomenijo nič (Bolgarija, Sovjetska zveza, Luksemburg, Avstralija…). Slovenija je na 11. mestu, torej v drugi polovici lestvice – matematično zasedamo rang 0,52. V nogometu smo na 89. mestu med 207 državami, kar je rang 0,43. Da bi v smučanju dosegli približno ta rang, moramo zmagati še natančno 123 tekem svetovnega pokala. Za primerjavo: do sedaj smo jih 50.
In še nasmešek ob dilemi, s katerim športom se ukvarja več rekreativcev. Ne da se primerjati športa, ki si ga lahko privošči le izbrana elita, s športom, ki ga igra vsaka skupina mulcev na katerikoli ravni površini.
Zame je eno od meril za dejansko popularnost in odmevnost dosežkov (in ne tisto, s katero nas pitata nacionalka in Delo) obisk na Brniku, ko naši športniki pridejo domov. Če pridejo prijatelji in familija, je to že nekaj. Kaj pa, če v snegu in nekaj kilometrov peš pride 10.000 ljudi?
